mlin

crta
vizija_pot

Značilnost Kamniške Bistrice so številne mlinščice ali "žajspohi," kot jim pravijo domačini v okolici Kamnika. Zaradi ugodnega padca reke so mlinščice v preteklih stoletjih dobesedno prepletle nižinski del pokrajine ob Kamniški Bistrici. Ker je Kamniška Bistrica največji slovenski hudournik, ki je od nekdaj poplavljal dolvodna nižinska območja, so bile verjetno prve mlinščice izkopane kot odvodni kanali visokih voda. Kasneje pa so na njih nastali prvi mlini, žage, fužine in kasneje elektrarne.

Mlinščice so za območje nedvomno pomenile začetek ekonomskega razvoja in osnovo za razvoj industrije na Kamniško-Domžalsko-Dolskem območju, saj so prav na lokacijah nekdanjih manjših gospodarskih objektov na mlinščicah in manjših pritokih Kamniške Bistrice nastali prvi pomembni industrijski obrati. Zato imajo mlinščice za identiteto regije nedvomno zelo velik pomen.

Zgodba o mlinih in mlinščicah, žagah, elektrarnah, mostovih in jezovih je pravzaprav zgodba o industrializaciji Kamniško-Domžalsko-Dolskega območja, ki bi ob ustrezni predstavitvi lahko predstavljala rdečo nit in morda bodočo turistično privlačnost območja, ki bo zanimiva tudi širšemu krogu obiskovalcev. »Pot mlinov in mlinščic« naj bi bila namenjena celostni predstavitvi delovanja naravnega vodnega sistema in celotnega sistema umetnega uravnavanja vodnega režima s sistemom mlinščic skupaj z vodosilnimi napravami (žagami, mlini, elektrarnami itd.), kar vse skupaj predstavlja pomembno tehnično dediščino regije.

Kamniško Bistrico je torej treba gledati kot zeleno potezo z elementi tehnične dediščine, ki jih lahko nadgrajujemo tako s spremljajočimi programi in dogajanji. Že sami ogledi industrijske arhitekture domžalskih, kamniških in dolskih tovarn utegnejo biti svojevrstna zanimivost za obiskovalce. In prav gotovo bi se v marsikateri tovarni našel kos opreme ali orodja, ki bi sodil v takšen "muzej".

Mlinščice v zgodovini

Prvi zapiski o mlinih ob Kamniški Bistrici so znani že iz začetka 15. stoletja. Sicer pa o starosti mlinščic lahko le ugibamo. Z gotovostjo lahko le trdimo, da v Sloveniji ni vodotoka, ki bi se po številu in dolžini mlinščic lahko meril s Kamniško Bistrico. Po nekaterih virih naj bi se ob Kamniški Bistrici v preteklih stoletjih zgradilo preko 200 km mlinščic in najrazličnejših dovodno-odvodnih kanalov. Mlinščice so se namreč skozi zgodovino gradile, se opuščale in spreminjale svoj potek glede na trenutne potrebe.

Komaj 33 kilometrov dolga reka, ki ima danes delujočih približno 60 kilometrov mlinščic in razbremenilnih kanalov, predstavlja neverjeten sistem umetnih kanalov in edinstven spomenik tehniške dediščine, ki mu v Sloveniji ni primerjave, niti nam ni znana podobna gradnja v sosednjih državah. Hkrati pa po obsegu potrebnih del in potrebne organizacije vzdrževanja mlinščic predstavlja edinstven projekt, ki mu v času fevdalizma na Slovenskem težko najdemo primerjavo.

Šele ko pomislimo na tedanja pomanjkljiva znanja v znanosti in tehniki, nam postane jasno, koliko truda so si naložili graditelji. Potrebno je bilo strasirati vse omenjene mlinščice in vsem porabnikom zagotoviti ustrezne vodne padce, saj bi sicer tedanji investitorji takoj propadli. Vedeti je namreč treba, da so mlinščice kopali ročno brez ustrezne mehanizacije. Mlinščice Kamniške Bistrice so torej nadvse pomembna dediščina, ki je ne smemo zanemarjati.

Na mlinščicah ob Kamniški Bistrici je bilo v Katastru vodnih moči za Kamniško Bistrico iz leta 1913 registrirnih 84 naprav, ki so izkoriščale vodno moč. Kataster se je v kraljevini Avstrijskega cesarstva vodil na Hidrografskem centralnem uradu pri Kraljevsko-cesarskem ministrstvu za javna dela. V katastru je opis povodja, podatek o vodni moči, o tem, koliko se je da izkoristiti in koliko je dejansko izkoriščene in kje, vse skupaj pa je podkrepljeno z detajlnimi opisi vodnih moči po posameznih odsekih in objektih, vključno z detajlnimi grafičnimi prikazi. Vsak od gospodarskih objektov ob mlinščicah je namreč imel svoje vodne pravice. Lastniki objektov so bili tako lastniki vodnih padcev, ki so bili pogosto jedro sporov. Sicer pa so se lastniki združevali v okviru vodnih zadrug, saj so v okviru teh skupnosti lahko reševali kočljive probleme vodnih pravic in dolžnosti, predvsem pa organizirali zahtevna vzdrževalna dela na vodnogospodarskih objektih, kakršni so jezovi, zapornice in sami kanali.

Iz seznama vodnih moči je moč razbrati neverjetno množico različnih naprav in dejavnosti, ki so izkoriščale vodno moč in jo spreminjale v delovno ali kasneje v električno energijo. To so mlini za mletje žita, barve in cementa ter za drobljenje peska, najrazličnejše žage, kovačnice, opekarne in številne elektrarne, ki so dajale energijo za pogon strojev razvijajoče se industrije

.

Mlinščice danes

Kamniška Bistrica je bila še v sredini 19. stoletja povsem naraven vodotok, ki je redno poplavljal in odlagal na brežinah velike količine mineralnega materiala, odvzetega v zaledju. Visoke vode so odtekale od vznožja Kamniških planin po najkrajši poti v Savo. Na tej poti je voda oblikovala široko strugo z obsežnimi prodišči in številnimi lokalnimi meandri.

Primerjava širine struge Kamniške Bistrice v Franciscejskem katastru (iz let 1820 do 1830) z današnjo jasno kaže, kako smo v zadnjem stoletju zaradi urbanizacije posegli neposredno v vodni prostor. Nekoč poplavne oziroma retencijske površine in široka struga z obsežnimi prodišči, ki je bila ponekod široka do 300 m, so se skrčile v regulirano strugo vodotoka, široko od 20 do 30 m. Tako regulirane struge vodotoka danes ni več mogoče prepustiti naravnim procesom. Kljub temu je vodotoku še vedno moč povrniti nekaj nekdanjih površin in s tem izboljšati ekološko stanje vodotoka.

Kamniška Bistrica je v ravninskem delu preveč urbanizirana, da bi bila lahko spet naravna in spontana. Ostati mora regulirana in skrbno načrtovana. Kljub temu pa še vedno obstajajo možnosti, da bi izboljšali ekološke pogoje življenja v vodi in ob vodi, s tem pa povečali samočistilno sposobnost vodotoka ter krajinsko pestrost in privlačnost prostora za rekreacijo. Tehnični profil rečnega korita je potrebno omiliti povsod, kjer je to možno, ter ga vizualno zmehčati z zasaditvijo obvodnega rastlinja.

Edini odsek reke, kjer je dejansko moč govoriti o delni renaturaciji, je južno od čistilne naprave do izliva v Savo. Na tem delu se je v fragmentih ohranil poplavni gozd. Vidni so tudi ostanki starih mrtvic nekdanje struge Kamniške Bistrice, ki bi jih veljalo oživiti. Potrebno bi bilo razširiti strugo, ohraniti retencijske površine ter postaviti visokovodne nasipe na rob retencijskih površin.

Mlinščice kot del kulturne in tehnične dediščine

Ogledi mlinščic, mlinov in žag, pa starih elektrarn, mostov in jezov z življenjem ob reki bi lahko postal magnet privlačnosti za turiste in izletnike. Hkrati pa je zgodba o mlinih in mlinščicah ob Kamniški Bistrici prav gotovo zelo pomembno pričevanje o zgodovinski in tehnični dediščini tega območja, saj prav na tej dediščini temelji vsa zgodovina industrializacije in z njo povezanega gospodarskega razvoja regije. V prihodnosti pa prav primerna oživitev in predstavitev zgodbe o mlinih in mlinščicah lahko da regiji ob Kamniški Bistrici specifično identiteto in hkrati predstavlja atrakcijo za njen turistično rekreativni razvoj.

To pomeni, da je potrebno zavarovati najdragocenejši del dediščine, pri čemer je najbolj zaželeno ohranjanje prvotne namembnosti dediščine: v mlinu naj še naprej meljejo žito, v žagi venecijanki naj tudi po obnovi žagajo les, stara elektrarna naj proizvaja električno energijo. Toda vedno ni možno ohraniti prvotne namembnosti obnovljene kulturne ali tehnične dediščine. Zato bo potrebno skrbno pretehtati različne možnosti varstva in ob upoštevanju bodoče namembnosti za vsak objekt posebej izbrati ustrezen način prenove in revitalizacije.

To naj bo vodilo tudi pri načrtovanju urejanja mlinščic ob reki Kamniški Bistrici, ki zaradi izjemne tehnične dovršenosti sodi med naše najpomembnejše in najbolj slikovite tehnične spomenike. Verjetno bo potrebno najprej opraviti temeljito raziskavo območja in evidentirati ter tipološko razvrstiti vse vrste tehničnih naprav na in ob mlinščicah, oziroma naprav, ki so bile na nek način povezane z njimi ali pa z industrializacijo območja. Šele nato bo možno smotrno izbirati med vsebinskimi in funkcionalnimi posebnostmi naprav. Verjetno bo izbor obsegal predstavitev in ohranjanje prvotne in drugotne namembnost ter tudi muzejske variante namembnosti. Pri tem bo treba upoštevati dejstvo, da vseh naprav ne bo možno fizično ohraniti, zato bo potrebno izvesti temeljito dokumentacijo mlinščic, njim pripadajočih naprav in z njimi povezanih naprav v smislu tako imenovanega arhivskega varstva, kar je lahko osnova fantastične muzejske zbirke, ki bo pričevala o zgodovini, gospodarstvu in kulturi ljudi, ki so stoletja živeli z reko in ob njej.

Mlinščice, še delujoči stari mlini in ostanki nekdanjih mlinov na kamen z ohranjeno staro tehnologijo so torej prav gotovo izjemen potencial, ki pa ga lahko zelo hitro izgubimo, v kolikor ne bomo tem mlinom dali nove možnosti ekonomskega preživetja. Zato integralna vključitev tehnične dediščine in njene ustrezne prezentacije v okviru varstva Kamniške Bistrice utegne biti kvalitativna nadgradnja ponudbe vseh krajev ob njej in tako popestritev turistične ponudbe regije.

mlin_stran

Čez 500 let staro Radomeljsko mlinščico se pne star kamnit most. V ozadju je Stari Jašovčev mlin v Radomljah,najbolje ohranjen mlin na mlinske kamne ob Kamniški Bistrici. Poleg mlina je še pred nekaj leti stala stara žaga venecianka - na fotografiji levo spodaj, v sredini mernik, desno mlevna naprava s pajklom.

  Images/zivimo_z_reko
mlin_shema
 
Srce Slovenije
© ICRO april 2009
Oblikovanje in izvedba: Profont